»Slika v spomin na očeta«

»Sin umori očeta. / Kaj očeta? / Dva očeta!«

»Očetu tvojemu umrl je oče.«

»Najbrž bi lahko svojega očeta vprašala kaj o Julesu Straussu, a ga nikoli nisem. Moj oče je umrl, ko sem bila stara 20 let, preden sem si ga upala spraševati o vojni, o njegovih starših in starih starših, o njegovih čustvih in spominih.«

»V naš spomin se je zapisal državnik Stanovnik, partizan Tine, človek s košatimi brki, blagim pogledom in odločnim glasom resnice, človek z razkošnim znanjem, oče naroda.«

»Potrebujem svojega očeta ob sebi, moj oče ni storil ničesar napačnega, ni zločinec.«

»Nima očeta.«

»Moj oče ni bil takšen.«

»Že od rane mladosti smo doma z očetom radi in veliko prepevali te naše stare domače narodne pesmi. Ne toliko Slaka, Henčka ali karkoli je takrat bilo, tega se ne spomnim. Bolj te stare pesmi 'Dekle je po vodo šlo', 'Mal čez Izaro', te ljudske pesmi. Te pesmi mi prikličejo v spomin mladost in očeta.«